Kam na dopust? Na post! :)

Je to res  tako nesmiselno?

Začenja se sezona dopustov in dopustniška vročica je vse bolj prisotna. Kam na dopust? Kako izkoristiti ta čas, da se čim bolj spočijem, naberem novih moči, se regeneriram? Ob teh vprašanjih se običajno naslikajo slike morja, hribov, potovanj, norih zabav, piknikov, … Pogosto slišim, ko ljudje pridejo iz tako preživetega dopusta: “Sedaj bi rabil pa še en dopust, da pridem k sebi in se spočijem!” To se kar malo čudno sliši, saj dopust je primarno namenjen temu, da se spočijemo, ne pa, da smo potem enako ali pa še bolj utrujeni, kot pred dopustom.

Moja zgodba:

Spomnim se, da sem šel pred leti na teden dni dopusta v znane terme, poznane po možnosti izbire zdravo pripravljene hrane z namenom, da si malo opomorem, izboljšam počutje in zdravje in izgubim kakšen kilogram. Takrat sem se namreč moral zelo truditi, da se ne bi zredil. Pa tudi moje zdravstveno stanje ni bilo ravno vzorno. Dnevi tam so bili preživeti v plavanju, sprehodih, branju knjig in zdravi hrani tako v količinskem, kakor tudi kakovostnem smislu. Klasično preživet dopust nekoga, ki mu je mar za svoje zdravje, boste rekli. Pridem domov, stopim na tehtnico, trenutek resnice… Nisem mogel verjeti, tehtnica je pokazala približno 13kg več kot tehtam sedaj ob tem, da res nisem imel občutka, da sem kje pretiraval. Tudi kakšnega posebnega občutka svežine in  lahkotnosti, kot bi bilo pričakovati po takšnem dopustu, nisem občutil. Bil sem prav osupel in razočaran. Teden dni truda z namenom, da ,,pridem k sebi,,, rezultata pa nobenega. Pravzaprav nasprotno. Še zredil sem se. Takrat me je prešinilo: “Pojdi na post!” S postom sem se teoretično, iz knjig, že prej dodobra seznanil. Točno sem vedel, kako se to počne, le dovolj močne motivacije do takrat ni bilo, da bi to tudi izvedel. Ta veter razočaranja, jeze in strahu, ki je  tedaj zavel, je bil dovolj močan, da je moja postna barka splavala in sem začel s postom. Ja, tudi strahu je bila tedaj prisotna dobršna mera. V tistem času so me mučile nepojasnjene bolečine v spodnjem delu trebuha, motnje prebave, … Da skrajšam, že sredi mojega prvega postnega tedna sem se počutil bolje, ko nekaj dni prej, ob zaključku posta pa nisem mogel verjeti, da je takšna sprememba počutja v enem tednu mogoča. Vse tisto in še veliko več, kar sem pričakoval od dopusta, sem dosegel s samo sedmimi dnevi postenja ob zelenjavnih in sadnih sokovih. Pri tem moram  poudariti, da sem se držal prav vseh pravil pravilnega postenja, ki so bili takrat znani. Neprijetni občutki v spodnjem delu trebuha so izginili, kakor tudi napihnjenost, teža se mi je znižala za cca 5 kg. Počutil sem osveženo, poln energije in da, tudi pomlajeno. Kot bi imel petnajst, dvajset let manj. Vse skupaj mi je delovalo, kot neke vrste čudež. Tako blizu sem imel to možnost ureditve mojih približno dve leti trajajočih težav in strahov, a se tega nisem zavedal. Takrat sem sprejel odločitev, da me bo postenje spremljalo vse moje bodoče dni. Pravzaprav je bilo to postenje moj pravi dopust. Z njim sem dosegel več, kot s katerim koli dopustom. Dosegel sem pravo regeneracijo samega sebe.

Ko sem prvič slišal izjavo mlade žene tridesetih let, da je bil post pri nas, njen najboljši dopust v življenju, sem se kar malo začudil, in na tihem sem si rekel, da le malo pretirava. Vendar sem takšne in podobne izjave potem slišal še dostikrat in nisem bil več tako začuden. Pravzaprav imajo vsi ti ljudje, ki so post doživeli tako pozitivno, prav. Dopust je prvenstveno namenjen obnovitvi življenjskih moči, da se potem počutimo osveženi, močni, polni energije, zdravi,… In če ima postni dopust potencial, da  to z veliko verjetnostjo lahko dosežemo, zakaj ne bi te možnosti vsaj enkrat preizkusili.

Razmislite, še bolje pa poizkusite!

2018-06-03T13:10:07+00:00